Moje bližnje srečanje s kapljično luskavico

Vedno sem imela zelo lepo polt, ki so jo prijateljice pogosto pohvalile. Že po naravi imam bolj temen ten, poleti pa je moja koža brez kakšnega posebnega truda lepo zagorela. Brez težav sem nosila oblačila, pri katerih sem lahko pokazala kožo, vse do septembra 2016. Ja, letos imava jaz in moja kapljična luskavica prvo skupno obletnico.

Septembra lani sem po opravljenem zadnjem izpitu zbolela. Bila sem pod stresom, saj je bil to tretji rok izpita, kar pomeni, da je bila to zadnja (brezplačna) možnost opravljanja izpita. Študij mi ogromno pomeni, zato mi ni treba posebej razlagati, kaj je to pomenilo zame. Po odpisanem izpitu sem dobila visoko vročino in se odpravila k zdravniku.

Nič posebnega, a ne? Samo angina

Po laboratorijskih testih je bilo ugotovljeno, da imam angino. Nič posebnega, a ne? Samo angina. Po nekaj dneh ležanja in antibiotikih je bilo bolje. Nato pa šok: čez nekaj dni se je angina ponovila. Verjetno zato, ker nisem bila dosledna pri jemanju antibiotikov. Na koži pa so se začeli pojavljati tudi izpuščaji oziroma rdeče pikice.

Odšla sem k osebni zdravnici, ki mi je rekla, da so spremembe na koži verjetno posledica jemanja antibiotikov in da naj se oglasim čez en teden, ko preneham z antibiotiki. V tem tednu se je moje stanje kože zelo poslabšalo. Najbolj me je skrbelo, ker se je stanje po prekinitvi jemanja antibiotikov samo še slabšalo.

Osebna zdravnica je še vedno vztrajala pri svojem

Pri osebni zdravnici sem dobila mazilo proti glivicam. Kremo sem sicer dosledno uporabljala, a rezultatov ni bilo. Ravno nasprotno, samo slabše je bilo. Kar čez noč so bili izpuščaji tudi na mojem obrazu. To me je najbolj prizadelo. Trudila sem se in jih poskušala zakriti s korektorjem. A ni šlo. Takrat sem na lasišču opazila plast bele barve, ki sem ji takrat rekla prhljaj. Nikoli prej nisem imela težav s prhljajem. Čutila sem, da se v mojem telesu nekaj dogaja.

Zdravnico sem prosila za napotnico, da obiščem dermatologa. In tudi dobila sem jo, ampak z redno čakalno dobo. Čeprav sem jo prosila, naj mi napiše napotnico “pod nujno”, me je samo vprašala, ali sem v življenjski nevarnosti. Bila sem tiho, preprosto nisem vedela, kaj se dogaja z menoj. A izpuščaji so bili povsod. Po rokah, nogah, hrbtu, trebuhu, intimnih predelih, obrazu. Tudi svojce je že skrbelo zame. Predvsem moža, ki mi je ob vsem stal ob strani in mi predlagal, naj obiščem zasebnega dermatologa. Po nasvetu prijateljice sem se odločila za dermatologa v Celju.

Diagnoza: kapljična luskavica

Še dobro ni stopil v ordinacijo, ko je rekel: “Kapljična luskavica.” Spomnim se, da sem se zelo prestrašila besede luskavica. Tega res nisem želela slišati. Pogovor pri njem je trajal približno 2-3 ure. Zdravnik je ogromno časa posvetil temu, da mi je razložil, kako močno stres in nezdravo življenje vplivata na bolezni, ki se potem kažejo na koži.

Povedal mi je, da mi lahko da zdravilo (injekcijo) in bom v nekaj dneh bolje, ampak da je to samo začasna rešitev. Rekel mi je, da je potrebno zdraviti vzrok bolezni in da to lahko storim samo sama. Ne glede na to, da sva se ravnokar spoznala, me je kar na hitro prebral. Povedal mi je, da sem zelo delovna, ambiciozna, natančna in še marsikaj drugega. Povem vam, res me je dobro opisal in bila sem prav začudena!

Zdelo se mi je, da vse to zmorem

No, da se vrnem nazaj k sami diagnozi. Zdravnik mi je povedal, da je sprožitelj kapljične luskavice bakterija streptokok, ki je značilna za angino in stres. Dogovorila sva se, da si vzamem več časa zase. Ne glede na to, da sem redno študirala, sem veliko časa posvetila delu. Praktično sem bila zdoma od 6h do 20h. Rekel je, da moram spremeniti svoj način življenja. To je bil zame šok, saj se mi je nenehno zdelo, da vse to zmorem.

Prav tako sva se pogovorila o spremembi prehrane. Povedal mi je, da naj iz prehrane izločim belo moko, bel sladkor ter olje. Skupaj sva izbrala tudi kremo za nego obraza. Nekaj krem sem poizkusila pri njem in si nato izbrala tisto, ki mi je dala najboljši občutek na koži. Dobila sem tudi kar nekaj receptov za kreme, ki sem jih kasneje uporabljala doma.

Celo pot do doma sem prejokala

Priznam, da sem doživela velik šok. Celo pot do doma sem prejokala. Mož me je tolažil in rekel, da bova storila vse, da mi bo bolje. Po naravi sem takšna, da se nato hitro umirim in stopim v akcijo. Že naslednji dan sem si priskrbela vsa potrebna zdravila. Kar nekaj zdravil je bilo potrebno kupiti, za kar je poskrbela moja zlata mami.

V tem času pa sem najboljšega prijatelja, ki študira medicino, prosila, da prebere kak znanstven članek o povezavi prehrane in luskavice. Povedal mi je podobno kot zdravnik, pri katerem sem bila. Zato sem iz svoje prehrane izločila bel sladkor, belo moko, olje ter rdeče meso. Nekaj dni nisem jedla ničesar, saj sem kar naenkrat ugotovila, da skoraj vse, kar je na policah v trgovini, vsebuje gluten.

Začela sem preurejati recepte v zdrave

Potrebovala sem kar nekaj časa, da sem ugotovila, kaj lahko sploh jem in kaj ne. Zataknilo pa se je pri sladicah, saj sem precej sladkosneda. In zato sem začela preurejati recepte v takšne, da mi sestavine niso škodovale (npr. zdrav marmorni kolač).

Ko sem po enem mesecu obiskala dermatologa, saj sva se dogovorila za kontrolo, je bil začuden. Moje stanje se je zelo izboljšalo. Res sem upoštevala vse njegove nasvete. Tudi to, da si večkrat obujem teniske in grem teč. Tek me pomirja, saj sem po naravi takšna, da veliko razmišljam. Enostavno povedano: moji možgani so nenehno v pogonu. Ko obujem teniske in se odpravim na lahkoten tek, ponavadi uredim svoje misli.

Zaupajte sebi

Žalostna sem, da živim v državi, kjer moraš plačati pregled, da bi izvedel, kaj se dogaja s teboj. Sicer pa si prepuščen dolgim čakalnim vrstam. In ne predstavljam si, kako se človek počuti, ko gre za kakšno še bolj resno zadevo. Vsem pa svetujem, da zaupate sebi. Jaz sem takrat vedela, da se z menoj nekaj dogaja, in nisem mogla verjeti, da mi osebna zdravnica ni prisluhnila. Naj povem, da sem takoj po tem dogodku izbrala drugega zdravnika, kar nam pacientom po zakonu tudi pripada.

Sedaj lahko rečem, da sem imela srečo, da sem bila na pregledu ravno pri tem dermatologu. Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi takrat dobila samo injekcijo. V spremembo svojega stanja sem vložila veliko truda. Večkrat si vzamem čas zase in naučila sem se reči ne.

V službo hodimo bolni, z visoko temperaturo …

V okoljih, kjer sem do sedaj delala, sem dobila občutek, da ljudje mislimo, da smo nezamenljivi in ne znamo reči ne. In tako hodimo v službo bolni, z visoko temperaturo in podobno. Pomembno je, da vsak poskrbi zase. Žalostno pa je, da je včasih od tega odvisno naše preživetje. Vem, da nekateri ne upajo poskrbeti zase, saj so mnenja, da bodo ostali brez službe. A morda se o tem razpišem kdaj drugič.

Pomembno je, da si dnevno vzamemo vsaj 30 minut časa zase in počnemo tisto, kar nas sprošča. Sprehod s psom, pogovor s prijateljico, plavanje. Skratka karkoli.

Še vedno se poslužujem prehrane brez glutena, zato boste večkrat brali moje recepte. Zanje upam, da bodo v pomoč vsem vam, ki se soočate s podobno težavo. Vsake toliko si seveda privoščim tudi kaj prepovedanega – za dušo. Prav tako se trudim, da večkrat pospravim telefon in si vzamem čas zase. V zadnjem času smo se ljudje navadili, da smo vedno dosegljivi. A prav je, da smo včasih dosegljivi le zase in za svoje potrebe.