Ko ljudje zadovoljijo svoje potrebe, postanejo po znani Maslovi teoriji samoaktualizirani oziroma sposobni uresničevati vse svoje potenciale. To je med drugim uspelo tudi materi Terezi, Martinu Luthru Kingu ter Albertu Einsteinu.
Ameriški psiholog Abraham Maslow je sredi preteklega stoletja postavil eno najbolj znanih psiholoških teorij, ki se imenuje hierarhija potreb. Nanaša se na to, da so potrebe, ki jim imamo ljudje, v hierarhičnem odnosu in da moramo, če želimo poseči po tistih na vrhu hierarhije, najprej zadovoljiti osnovnejše potrebe.
Povsem na dnu hierarhije se nahajajo fiziološke potrebe, kot so potreba po spanju, hrani in izločanju. Sledijo jim potrebe po varnosti, ljubezni in spoštovanju, povsem na vrhu pa je potreba, ki jo je Maslow poimenoval samoaktualizacija.
Samoaktualizacija se, kot najvišja potreba v hierarhiji, nanaša na uresničevanje posameznikovih potencialov in sposobnosti ter življenjskega poslanstva. Posameznik tako postane to, kar lahko postane. Povedano drugače, samoaktualizirani ljudje so zadovoljni, spontani, kreativni, imajo smisel za humor, sposobni so odpuščanja drugim in sebi, pripisujejo pa jim tudi prijateljstvo, etično delovanje ter pozitivno naravnanost.
Sliši se lepo, a raziskovalci ugotavljajo, da lahko tovrstno stanje dosežejo le redki ljudje. Nekateri trdijo, da do samoaktualizacije pride le približno odstotek prebivalstva. Med tistimi, ki jim je to uspelo, lahko najdemo številne ljudi, ki so pustili sledove – denimo mati Tereza, Gandhi, Albert Einstein in Martin Luther King.
Samoaktualizacijo praviloma dosežejo starejši ljudje, ki imajo – izhajajoč iz Maslove teorije – zadovoljene vse nižje potrebe. Predvsem pa je pomembno, da imajo te osebe svoje cilje in poslanstvo, ki ga s svojimi potenciali izpolnjujejo, pomagajo drugim ter dajejo smisel lastnemu življenju.
