Marca 2005 je 16-letni Grega Čepon staršem napisal poslovilno pismo, spakiral nahrbtnik in s kolesom pobegnil iz Horjula v Kranjsko Goro. Tam si je naslednji dan ogledal finale smučarskih poletov v Planici, nato pa so ga našli policisti in dogodivščine je bilo konec.
Lahko bi ostalo pri spominu na nepremišljeno mladostno izkušnjo, o kateri bi z nasmeškom pripovedoval otrokom in vnukom. Vendar je Grega deset let kasneje svoj pobeg nadgradil v dobrodelno kolesarsko prireditev Pobeg s kolesom, ki je potekala po isti trasi, po kateri je bežal kot najstnik.
Če te bo Gregova zanimiva zgodba navdihnila, se lahko 25. junija udeležiš drugega Pobega s kolesom. Zbrani denar bodo podarili društvu Vesele nogice za pomoč otrokom z razvojnim zaostankom.
Zakaj si se kot najstnik odločil za pobeg od doma?
Takrat sem obiskoval 2. letnik Srednje glasbene in baletne šole v Ljubljani. Marca 2005 so bili starši povabljeni na govorilne ure, kjer so izvedeli veliko negativnih novic, ki jih doma po prepiru nisem najbolje prenesel.
Ves razočaran sam nad seboj sem napisal poslovilno pismo, v katerem sem med drugim navedel, da me starši ne bodo nikoli več videli. No, ta “nikoli več” je trajal zgolj dva dneva, dokler me v Kranjski Gori niso prijeli policisti.
Kako se je končal pobeg?
Po tem, ko so mi v Kranjski Gori zasegli bančno kartico v eni izmed tamkajšnjih picerij in ko so me prijeli policisti, so me posadili v sobo, kjer sem počakal do prihoda staršev.
Ne spomnim se, da bi na poti nazaj domov v avtu spregovorili kakšno besedo. Vsi smo se zavedali, da je vsak od nas naredil kakšno napako. Čez nekaj časa smo se vendarle pogovorili in rešili medsebojne probleme. Tudi sam sem popravil ocene, tako da sem letnik izdelal povsem normalno, z dobrim uspehom.
Kako si deset let kasneje prišel na idejo, da bi naredil kolesarsko prireditev po isti trasi?
Prvotno je bilo mišljeno kot “zajebancija”, da bi se z nekaj prijatelji podal na isto pot in prekolesaril teh 120 kilometrov med Horjulom in Kranjsko Goro. Po še nekaj pogovorih sem dojel, da bi iz te zgodbe lahko nastalo nekaj veliko večjega, mogoče tudi družbeno pomembnega.
Ob premierni izvedbi se je lansko leto kolesarjenja udeležilo 80 entuziastov, v Kranjski Gori smo se malo poveselili, obenem pa smo zbrana sredstva (800 €) namenili za otroke – taborjenje v naravi. Ni veliko, je pa nekaj.
Kaj ti pomeni kolesarjenje? Ali je to zate še danes neke vrste pobeg?
Najbolj smešno je to, da bolj malo kolesarim. Kolo sem takrat izbral zgolj zato, ker je bilo pri roki, hkrati pa je bilo boljša alternativa kot “peš honda”.
Vsekakor mi kolesarjenje in druge oblike športa predstavlja sprostitev, če hočete, pobeg od vsakdana. A po temeljitem razmisleku sem prišel do spoznanja, da leta 2005 nisem bežal pred starši, šolo, svetom … Bežal sem sam pred seboj in svojimi problemi, pred tem pa ne moreš nikoli pobegniti. Moraš se sprejeti in se soočiti s težavami, to je edina in prava pot.
Kdo se lahko udeleži prireditve?
Koncept prireditve je zasnovan tako, da je primeren za precejšenj krog kolesarjev. Kljub temu, da je trasa precej razgibana (3 večji klanci, 2000 metrov vzponov, 120 kilometrov dolžine, 10 kilometrov utrjenega makadama), je tempo kolesarjenja dokaj umirjen. Na trasi so trije postanki, predviden čas kolesarjenja od starta do cilja pa je 7 ur.
Če menite, da te poti ne morete prekolesariti v omenjenem roku, lahko izberete druge opcije. Na voljo bo 7 vstopnih točk: Gorenja vas, Škofja Loka, Kranj, Zgornja Lipnica, Lesce, Zgornje Gorje in Mojstrana, kjer se nam lahko kolesarji pridružijo. Vse podrobnosti najdete na naši spletni strani www.pobegskolesom.si.
Kateri so najlepši deli trase?
Ob prečkanju Bleda in Gorij človek začuti pristen gorenjski utrip, razgled pa mu krasi prelepa narava in pogled na slovenske gore. Sledi eden najlepših delov poti, ki poteka preko Radovne in Triglavskega narodnega parka.
Ta del poti je še posebej zanimiv, ker je 10 kilometrov poti makadamske, cesta pa vodi mimo koč, vikendov, skozi gozd in preko čudovite pokrajine. Skratka, paša za oči.
Med obvezno opremo za pohod je tudi nahrbtnik. Kaj svetuješ, da sodelujoči kolesarji dajo v svojega?
Haha, dobro vprašanje! Ja, obvezna oprema je nahrbtnik, ker sem ga tudi sam nosil marca 2005. Takrat sem doma nabasal največji nahrbtnik z oblačili, klarinetom in še čem, tako da je bil kar precej težak.
Vsem udeležencem svetujem, da naj bodo karseda izvirni, ker bomo podelili tudi nekaj nagrad. To pomeni, da mora nahrbtnik zanimivo izgledati, še bolj pomembna pa je njegova vsebina, ki naj bo čimbolj domiselna. Torej, kolesarji naj uporabijo čimveč domišljije!
Zakaj si se odločil, da bodo prihodki letošnje prireditve namenjeni društvu Vesele nogice?
Letos sem želel sredstva nameniti otrokom, ki nimajo take sreče kot jaz, ker sem sploh lahko imel možnost, da zbežim s kolesom.
V društvu Vesele nogice so združeni starši in podporniki otrok z razvojnim zaostankom, zato se mi je zdela izbira povsem logična. Poleg tega imajo namen vzpostaviti terapevtski center z regijskimi enotami, zaposliti terapevte in financirati terapije.
Kakšni so tvoji načrti za kolesarski pobeg v naslednjih letih?
Moji načrti so vedno visoki. Letos bomo presegli število udeležencev lanskega leta, trend pa želimo nadaljevati tudi v nasledjih letih. Največ pozornosti bomo namenili iskanju generalnega pokrovitelja prireditve, povečali bomo bazo prostovoljcev in izboljšali samo organizacijo projekta.
Tudi sam sem še vajenec na tem področju in se iz dneva v dan učim novih stvari. Izkoristil sem svojo zgodbo, se izpostavil in naredil projekt, za katerega menim, da ima tudi v prihodnosti velik potencial. Potrebno bo še veliko postoriti, pridobiti novih znanj in spoznanj, da bom dosegel svoj zastavljeni cilj: organizirati eno največjih humanitarnih športnih prireditev v Sloveniji.
Do takrat pa bo potrebno še kar nekajkrat “pobegniti”. ;)
