Eden največjih klišejev modnega bloganja je, da blogerke fotografira neskončno potrpežljiv fant ali mož, ki se razume na “tavelik” fotoaparat. V nas, ki sledimo slovenskim modnim blogerkam, pa zbujajo občudovanje sanjave in urbane fotografije, ki jih ustvarja Katarina Veselič. Katarina ni tipična oseba iz modne srenje, saj živi nekakšno dvojno življenje. Na svojem Instagramu objavlja čudovite utrinke iz slovenskih gora, ki so jo povsem zasvojile. “Katarina bi bila pa zelo zanimiva sogovornica,” sem zato pomislila ob načrtovanju nove serije intervjujev za Lifestyle. In res.
Kako bi opisala svoj fotografski slog?
V bistvu se mi zdi, da ga še zmeraj nimam, mogoče zaradi tega, ker imam neke standarde in vzore. Se še iščem. Zadnjič mi je Tesa poslala prvo fotko, ki sva jo skupaj naredili, in sem rekla: “Joj, Tesa, a sem jaz tebi res to poslala,” ker mi tista obdelava tako ni bila všeč.
Katero opremo uporabljaš?
Primarno Nikon D610 in dva fiksna objektiva, 50 mm f/1.4 in 85 mm f/1.8. Trenutno mi to odgovarja, a ker toliko fotkam gore, me mika tudi malo širši objektiv. To bo moj naslednji nakup.
Kaj meniš o tem, da z Instagram filtri danes vsak lahko naredi dobro fotografijo?
Mene mogoče kar malo zmoti, če nekdo reče: “Zakaj si pa uporabila Photoshop?” ali “Zakaj na Instagram daješ filtre?” S tem fotka dobi občutek, poveže se vse ostale fotke, povleče iz fotke še tisto nekaj. Nekaj je na teh filtrih in mene res ne moti. Nisem ena tistih, ki pravijo: “Joj, filter je dala čez.” Naj da! (smeh)
Čudovite fotografije so bile še pred desetimi leti redke na družbenih omrežjih, danes pa so stalnica in najbolj priljubljena vsebina. Kako družbena omrežja vplivajo na fotografijo?
Po eni strani je to zelo dobro, zelo se lahko promoviraš, več ljudi te opazi in ti začne slediti. Glede na to, kako je to razširjeno, pridejo zraven tudi slabe stvari. V tej poplavi imaš zelo dobre fotografe, potem pa imaš še sto slabih. Ni rečeno, da čez pet let ne bodo dobri, ampak se moraš res boriti, da bodo tebe prepoznali prej kot pa tiste.
Veliko se kupujejo sledilci oziroma všečki. Jaz imam čisto vest glede mojih sledilcev, tako da me ne moti, ampak so podjetja, ki še vedno gledajo, koliko imaš sledilcev. Zdi se mi, da bodo dali zaradi sledilcev včasih nekomu možnost, tebi pa ne, čeprav si mogoče ti bolj primeren za tisti projekt.
Imaš kakšen trenutek med fotografiranjem, ki ga ne boš nikoli pozabila?
V Maroku smo fotkali s Teso in Ajdo, onidve malo kažeta gležnje, sto metrov stran pa tipi s kamelami, ki nas gledajo in so vsi napaljeni. (smeh)
Kako daleč si pripravljena iti za popolno fotografijo?
Za neko svojo osebno fotko sva s kolegico 30. decembra stali v Bohinjskem jezeru do kolen. Tako naju je zeblo, na začetku je bilo kot tisoč nožev v nogo. Ko sva prišli ven, sva si rekli: “Okeeej, kako bova midve zdaj prišli tja,” ker ni bilo več občutka v nogah. Znam biti malo nora. (smeh)
Kateri fotografi imajo največji vpliv na tvoj slog?
Primarno Lara Jade in Emily Soto, ker sta ženski fotografinji v New Yorku in kar precej uspešni. Zadnje čase Peter Lindbergh in Patrick Demarchelier. Testino še zmeraj, on je ikona v modni fotografiji.
Pomemben del fotografskega procesa je tudi obdelava. Koliko časa ti vzame?
Odvisno od fotke oziroma projekta. Ponavadi za blogerke, pa upam, da se to ne bo slišalo tako grozno, porabim najmanj časa. To je street style, to so one, popraviš tiste majhne stvari, ampak to toliko ne vpliva, ne spreminjaš nič. Saj ne, da manekenke spreminjam, ampak tam je čisto drugačen pristop.
Pri modni fotografiji porabim povprečno dve uri za retuširanje ene fotke. Če je blogersko, porabim dve uri za vse. Precej gledam na to, da si gradim “ornk” portfolio, da lahko rečem, da sem sposobna tudi zelo dobre retuše.
Marsikdo pričakuje, da boste fotografi svoje delo opravili napol zastonj. Ali se ti zdi, da je v Sloveniji težko zaslužiti s fotografijo?
Težko je priti v ta krog, da te plačujejo. Velikokrat je tako, da postaviš ceno in ti rečejo ne, to je preveč, bomo našli nekoga drugega. Ko si v tem krogu, je lahko delo dobro plačano, lahko pa tudi slabo, odvisno od cene, ki si jo postaviš, koliko si priden in delaven.
Velikokrat kdo jamra, a glede na to, da poznam dosti fotografov, ki živijo od tega – kakšni zelo dobro – očitno ni tako slabo, kakor nekateri govorijo. Ponavadi je tako, da imajo ravno tisti, ki največ govorijo, da je slabo, najboljšo plačo. Ne bo te pobralo, če boš malo podpore dal mlajšim fotografom. (smeh)
Kaj te spodbuja, da vsak dan znova fotografiraš?
To, da še zmeraj nisem zadovoljna s tem, kar delam. Zadovoljna sem en dan, en teden. Ponosna sem na kakšna dela, ko gledam nazaj, ampak vem, da nisem tam, kjer hočem biti. Pridejo momenti, ko si mislim: “Joj, zakaj sem to izbrala,” sploh takrat, ko je za obdelati sto fotk, sedim za računalnikom in me boli hrbet, raje bi bila nekje drugje.
Sem že razmišljala, kaj bi pa delala drugega? Saj ne, da ne bi bila sposobna za drugo, ampak ne znam si predstavljati življenja brez fotografije. Vem, da se klišejsko sliši, ampak ne morem se videti v nobenem drugem delu.
Kakšna se ti zdi vloga fotografinje oz. fotografa pri modnih blogih?
Če fotograf zna poslušati blogerko, zna to biti zelo dobro sodelovanje. Poslušam Teso, Ajdo in Evo, sprašujem jih: “In kaj hočeš na feedu zdaj?” Vse se premika na Instagram. Na blogu temeljiš, preko Instagrama te bolj prepoznavajo. Če imaš Instagram, bodo definitivno pogledali tudi blog.
Pri modni fotografiji mora biti fotograf dober, da te ravno ne dela “bolnega” z obdelavo, te ne lovi pod najbolj čudnim kotom ali ti reče “Daj tako nogo,” pa veš, da to ni zelo fajn. Lahko te pa slika tudi mami za Instagram, pa pride fotka tako dobra, da brez veze.
Tvoji cilji in želje za prihodnost?
Da bi živela od fotografije – zdaj sem še na meji – in prišla do stila, ki bi mi bil všeč. Trenutni mi je, ampak ni še tisto, kar bi hotela. Želim si več sodelovanj z različnimi ljudmi in več projektov. Zelo imam rada lokacije, da ni samo Ljubljana. Lahko mi rečeš: “Gremo zdaj na Mangart fotkat!” Super, sem lahko tudi ob enih ponoči tam, samo da nisem ves čas na enem mestu.
