Ime dramaturginje Eve Mahkovic vse pogosteje opažamo v gledaliških listih odmevnih slovenskih predstav, kot je letošnja koprodukcija Vojna in mir v Cankarjevem domu. Eva je zaposlena v MGL, danes pa bo doživel premiero njen najnovejši projekt, predstava Male kraljice v ljubljanskem Lutkovnem gledališču, za katero je napisala tudi besedilo. Skrivnosti gledališča in svojega nevsakdanjega poklica je razkrila v intervjuju za enaA Lifestyle.
Foto: Mimi Antolović
Večina ljudi nima pojma, kaj v gledališču počne dramaturg. Ko pa začneš raziskovati ta poklic, si še bolj zmeden, ko odkriješ, da so zadolžitve dramaturga precej odvisne od vsake kulturne ustanove. Kaj vse počneš ti?
Po mojem je še celo bolj kot od gledališča odvisno od vsakega človeka in od situacije, v kateri se znajdeš. Tradicionalno delaš s tekstom. Jaz v MGL-ju še pomagam pri oblikovanju repertoarja, urejam mednarodne odnose, pišem članke, pomagam igralcem pri oblikovanju vloge in iščem referenčni material.
Svoje delo najraje definiram tako, da poskušam čim prej spoznati poetiko režiserja, njegove specifike, kaj hoče točno doseči. Potem znotraj tega prepoznam njegov sistem pravil, iščem napake in jih pomagam zapolniti. V bistvu delam z razmerji v tekstu predstave, da ni česa preveč ali premalo.
Kaj te je navdihnilo za kariero v gledališču, je bila to že od vedno tvoja želja?
Nekako sem ves čas nihala med tem, da bi delala nekaj, kar bi bilo bolj vizualno, in med tem, da bi delala nekaj z besedami. Pri dramaturgiji je to dosti povezano. Do konca srednje šole se nisem posebej zanimala za gledališče, šele potem sem malo več začela hoditi v teater in sem se najbolj našla v tem profilu, ki se mi še zdaj absolutno zdi pravi.
Nam gledalcem se gledališče pogosto zdi kot vznemirljiv drug svet, kjer se na odru odvija magija. Ali je po vsem tem času, odkar delaš v gledališču, to zate še vedno magični prostor?
Proces in okolje sta dosti vsakdanja. Ko pa gledaš predstavo kot zunanji opazovalec, pa so momenti, ko ti nekaj sproži ta občutek. Sploh če greš kam drugam, v drug teater ali pa še bolje, v drugo državo. Da greš izven svojega konteksta, ker smo tukaj majhni in se poznamo in še bolj kritično presojamo drug drugega.
Kateri pa so tvoji najljubši gledališki žanri?
Trenutno delamo z režiserjem Aleksandrom Popovskim krimič Vranja vrata (Nejc Gazvoda), to bo serija štirih predstav na Mali sceni MGL. Zelo zanimivo, moraš odkrivati nov žanr, ki se sicer v teatru ne dela. Super mi je poskušanje nečesa novega.
Kako izgleda tvoje delo od trenutka, ko se v gledališču odločite za novo uprizoritev, do premiere?
Na koncu sezone izvem, kaj vse bom delala v MGL naslednje leto. To so trije do štirje projekti na leto. Če že poznam režiserja, začnemo delati skupaj cast (izbor igralcev, op.). Če je režiser Slovenec ali v Sloveniji, se dobimo in delamo brainstorming. Pripravim relevantne informacije, ki jih bom rabila na začetku študija za igralce, ostalo ekipo in zase.
Imamo bralne vaje, recimo 10 dni, kjer se razčlenjuje tekst skupaj z ekipo. Potem se začne pa že postavljati predstava in delamo po prizorih. Začnem urejati gledališki list, zberem ljudi, ki bodo pisali, naročim tekste. Cel proces traja okoli dva meseca.
Ali je s premiero delo na predstavi zaključeno?
V večini se konča zame in za režiserja, zanj še bolj kot zame. Jaz ostanem, ker sem zaposlena v MGL, in potem še hodim gledat predstave. Ne vse, ker to bi bilo res nadležno za ekipo (smeh). Včasih še kaj komentiram, ampak načeloma je treba pustiti, da gre predstava po svoje. To je tudi čar v teatru, da je iz večera v večer lahko različno.
Delo dramaturga se precej prepleta z režiserjevim. Zakaj je v gledališču potreben dramaturg, zakaj ni dovolj režiser?
Ker je za režiserja zelo dobro, če ima drugo mnenje. Tradicionalno se reče, da je dramaturg prvi gledalec. Eni režiserji so zelo pripravljeni na dialog in najbolje funkcionirajo v dialogu, eni pa dejansko zelo težko sodelujejo z dramaturgom. V tem primeru greš bolj na delo z igralci. Če pa je režiser preokupiran s konceptom, se sploh ne ukvarja z igralci in je to delo dramaturga.
V gledališču se znajde na kupu veliko umetniških duš in zagotovo kdaj pride do nestrinjanj, kakšna bi morala biti predstava. Kako rešujete take situacije? Kdo ima zadnjo besedo?
Ko je več ljudi na kupu, nikoli ni vsak čisto zadovoljen in pridejo razne frustracije. Lahko se odprto krega, ampak na koncu je treba spoštovati vrhovno avtoriteto režiserja – če on seveda ima avtoriteto. Ampak jaz nisem še bila v dramatičnih situacijah, da bi se kaj rušilo. Ponavadi se na koncu sporazumemo kot ljudje, čeprav je kakšna slaba volja.
Kaj je zate dobra predstava?
Nekaj, kar mi odpre nekaj novega. Ali je to čisto intelektualno, npr. nova smer teatra, ki je še nisem videla, ali pa na čustveni ali zaznavni ravni. Da ti pusti nekaj za sabo, lahko tudi, da te razjezi.
Si tik pred premiero svojega teksta Male kraljice, ki bo uprizorjen v Lutkovnem gledališču. Gre za zgodbo treh pripadnic milenijske generacije na meji med najstništvom in odraslim življenjem skupaj z vsemi težavami, ki jih prinaša s seboj to občutljivo obdobje. Kako je nastal tekst, kaj te je navdihnilo zanj?
Režiser predstave Jaša Koceli, s katerim zelo dobro sodelujeva že par let, si je zamislil, da bi jaz napisala tekst na to temo. Lani sem bila stara 30 in že sedem let profesionalno delam v gledališču. Do zdaj sem še vedno spadala v neko mlajšo in obetavno generacijo, zdaj pa sem se že znašla na točki, ko sem v bistvu odrasla. Točno to razmerje sem poskusila ujeti v tekstu: kaj se spremeni, ko si še zmeraj mlad, ampak so pričakovanja do tebe že čisto druga kot takrat, ko imaš še vse pred sabo.
Kaj bi najraje uprizorila v gledališču?
Zelo bi rada uprizorila Capoteja, triler In Cold Blood, če govorimo o adaptaciji. Če pa govorimo o dramskih tekstih, sem pa že pred leti, ko sem delala diplomo, prevajala kanadsko-libanonskega avtorja Wajdija Mouawada. On ima zelo dobro tetralogijo Kri obljub, ki je zaenkrat v Sloveniji še nihče ni hotel uprizoriti. Teksti so o državljanski vojni v Libanonu, ki jo je avtor doživel, ampak so tako univerzalni, da bi bili sploh zdaj še vedno zelo aktualni.
Kakšen je odnos Slovencev do gledališča?
Toliko sem “okužena” s tem bolj strokovnim gledanjem in ljudmi, ki podobno gledajo kot jaz, da niti ne vem, kakšen je odnos široke populacije. Nisem v piaru in ne dobivam vseh teh odzivov. (smeh)
Koliko ti pomeni mnenje gledalcev in kritikov?
Kritika se mi zdi v tako slabem stanju, da vedno manj. Mnenje gledalcev pa kar, ampak najbolj zaupaš kolegom, ki jih poznaš. Seveda je pa zelo dobro, če je ljudem všeč.
Kaj je najboljši del tvojega poklica?
Ko delaš z ekipo, ki je pripravljena delati, in na koncu vidiš, da se bo res v redu sestavilo. Tudi če je projekt zelo dobro pripravljen, dobra ekipa in kvalitetni sodelavci, se včasih ne zgodi. Neka posebna energija mora biti, da uspe dobra predstava.
