Ste se že kdaj vprašali, zakaj je meta ena izmed sestavin v skoraj vsaki zobni pasti? Obstaja morda poseben razlog za to ali gre zgolj za naključje? Predvsem pa: ali so lahko zobne paste brez mete enako učinkovite ali pa je to ena tistih sestavin, ki preprosto ne smejo manjkati v dobri pasti za ščetkanje zob?
Četudi si teh vprašanj verjetno doslej še niste zastavili, verjamemo, da vam bodo odgovori prišli zelo prav, ko se boste naslednjič lotili izbiranja zobne paste.
Na kratko o zgodovini zobne paste
Prve zobne paste naj bi se pojavile že okoli leta 500 pred našim štetjem, in sicer tako pri starih Egipčanih kot pri starih Grkih in Rimljanih. Vendar pa so bile te zobne paste precej drugačne od teh, ki jih poznamo danes.
Šele Kitajci so začeli vključevati tudi sestavine, kot so zelišča, s čimer se je okus precej bolj približal sodobnim zobnim pastam. Postopoma se je začelo eksperimentirati z vključevanjem različnih dodatkov, vendar pa je daleč največ navdušenja požela meta, ki je tako počasi skoraj povsem prevladala.
Mentol poskrbi za občutek ledenih kock v ustih
Razlog za priljubljenost mete naj bi se skrival v ključni sestavini, ki jo vsebuje ta rastlina. To je seveda mentol, ki naj bi nekako pretental naše možgane in jim poslal podoben signal, kot če bi imeli v ustih koščke ledu. Zobne paste, ki vsebujejo meto oziroma mentol, so tako za večino še posebej osvežujoče.
Meta je torej sestavina, ki nima bistvenega vpliva na zdravje naših zob, ampak je namenjena predvsem prijetnejšemu okusu oziroma zadahu. To pa pomeni, da lahko brez težav izberete tudi zobno pasto z drugačnim okusom, če sodite med tiste, ki jim okus mete morda vendarle ne ustreza pretirano.
Kakšno zobno pasto izbrati, če vam meta ni preveč pri srcu?
Vsekakor je pomembno, da odkrijete zobno pasto, katere okus vam bo zares všeč. Čeprav to ne bo imelo neposrednega vpliva na zobe, se s tem poveča možnost, da boste zares skrbeli za redno ščetkanje, posledično pa bodo vaši zobje zagotovo precej bolj zdravi.
Med zanimive možnosti, ki so lahko alternativa meti, na primer sodijo cimet, klinčki oz. nageljnove žbice, janež ali celo vanilja. Proizvajalci zobnih past, ki se odločijo za malce bolj eksotične okuse, morajo sicer praviloma uporabiti nekoliko nižje koncentracije kot v primeru mete, saj bi bil okus sicer hitro pretirano intenziven in s tem moteč.
A kljub temu bi bil verjetno še vedno precej prijetnejši od tistega, ki so ga imela prve zobne paste. Brez vseh dodatkov za prijetnejši okus bi bila namreč klasična zobna pasta precej grenka, za povrh pa bi puščala kovinski priokus v ustih.
