30-letna Barbara iz Ljubljane je mama treh otrok: 6-letne Pike, 2-letnega Leva in 1-letnega Knuta. Diplomirala je na Fakulteti za šport, med študijem ves čas delala kot inštruktorica aerobike, med nosečnostjo pa pretekla celo ljubljanski maraton. Leta 2012 je bila tudi državna prvakinja, čeprav je zgolj rekreativna tekačica.
Barbara je ena najbolj aktivnih mamic, ki pravi, da so zadovoljni otroci le takrat, ko je zadovoljna mama. Preberi si njeno zgodbo.
Kaj je tvoja motivacija za tako aktiven način življenja?
Že od malih nog sem bila vzgojena v športnem duhu. Mami je vedno ponavljala pregovor “zdrav duh v zdravem telesu”. Izhajam iz družine zdravnikov in že od nekdaj je bilo nekako samoumevno, da živimo zdravo. Z rekreacijo sem začela že v osnovni šoli, ko sem s psom hodila teč pred poukom. Konec osnovne šole in v srednji šoli pa sem tekla redno, vsak dan.
Dolgo časa sem trenirala ples – jazz balet, disco dance in hip hop, prav tako pa sem obiskovala še tenis, badminton, veliko sem tudi smučala. V drugem letniku srednje šole sem pričela z vodenjem aerobike, kar se me drži še danes.
Ljudje hitro najdemo izgovore, zakaj se ne moremo lotiti športanja. Kako si se ti že med nosečnostjo in tudi kasneje pripravila do vsakodnevne vadbe?
Nosečnost ni noben izgovor za lenobo oziroma bolj za “nemiganje”. Ker sem sama nenehno navajena miganja, mi je bila najtežja že misel, da bi v nosečnosti mogla vse to opustiti.
Tako sem nadaljevala z vsemi športnimi aktivnostmi, le da sem te malo prilagodila. Hitro sem ugotovila, da je moje počutje veliko boljše tiste dni, ko športam, kot tiste, ki ne. Poleg aerobike sem tudi tekla in hodila v hrib, malo rolala in tudi smučala.
Med vsemi nosečnostmi si bila tudi inštruktorica aerobike. Kako ti je uspelo nosečnost in materinstvo ves čas kombinirati z inštruktorstvom?
Vodenje aerobike je zame sprostitev, zato sem aerobiko normalno vodila tudi med nosečnostmi. Le najbolj intenzivne vadbe sem v tem času dala na stran. S tremi otroki je popoldanske vadbe težko kombinirati, zato v zadnjem času vodim veliko manj vadb kot prejšnja leta, saj so vadbe večinoma v popoldanskem času – takrat, ko so otroci doma.
V drugi nosečnosti si pretekla celo ljubljanski maraton. Kako si se takrat počutila?
Če sem natančna, sem v drugi nosečnosti na ljubljanskem maratonu tekla v 36. tednu, vendar le 10 kilometrov. Eno leto kasneje, ko sem bila noseča tretjič, sem v 21. tednu pretekla 21 kilometrov, z obema otrokoma v vozičku.
Tu ne gre za preizkušanje mej. Tek je moj vsak dan, moja ljubezen in to je zame sprostitev, ne napor. Zadnji porod se je na primer končal z urgentnim carskim rezom, vendar sem si tako hitro opomogla, da sem lahko po 14 dneh že normalno tekla. Menim, da je bila dobra telesna pripravljenost tukaj ključnega pomena. Posledic ne čutim nobenih, prej nasprotno. Pol leta po carskem rezu sem ponovno pretekla ljubljanski maraton, in to vseh 42 kilometrov. Poporodnih posledic ne čutim nobenih.
Kakšno je tvoje mnenje o vadbi po porodu? Nekateri ga odsvetujejo, drugi priporočajo daljši počitek … ?
Vsaka ženska je zgodba zase. Sama sem mnenja, da je najbolj pomembno poslušati svoje telo. Telo ti vedno pove, kaj je prav in kaj ne. Z glavo skozi zid se preprosto ne da. Treba pa se je kdaj tudi malo “zbrcati” s kavča in pričeti z aktivnostjo. Definitivno je s športom življenje lepše. Da ti predvsem veliko pozitivne energije, ki jo mame več kot potrebujemo. Saj veste – zadovoljna mama, zadovoljni otroci.
Koliko časa na dan porabiš za šport?
Povsem odvisno od dneva. Včasih tudi jaz ne migam nič, včasih pa sem že ob sedmih zjutraj na Šmarni gori ali pa ob polnoči tečem na Ljubljanski grad.
Ali poleg redne telesne aktivnosti skrbiš tudi za zdravo prehrano?
Na prehrano ne pazim posebej, jem, kar se mi zahoče. Je pa res, da sem navajena zdrave prehrane že iz otroštva, tako da lahko rečem, da se prehranjujem zdravo. Vsekakor pa tudi jaz večkrat pojem kakšen obrok hitre hrane, pa tudi Nutello na žlico (smeh). Najslabše se je obremenjevati s tem, kaj damo v usta. V hrani je potrebno uživati.
Ali k aktivnemu načinu življenja spodbujaš tudi svoje otroke?
Seveda. Že iz trebuha so navajeni teka in aerobike. Vsako porodniško so mi delali družbo v vozičku – med tekom in rolanjem. Starejša dva se udeležujeta tudi otroških tekov ter obiskujeta gimnastiko. S polno paro jima sledi tudi najmlajši sin.
Kaj bi svetovala vsem, ki vedno iščejo izgovore? Bi lahko rekla, da šport spremeni življenje?
Prepričevati in siliti nekoga v nekaj, kar mu ne paše, je nesmisel. Šport ti mora priti v kri. Postati mora tvoj vsakdan, tvoja navada. Postati mora tvoja odvisnost, brez katere ne gre.
Je pa vsak posameznik drugačen – nekaterim ustrezajo ekipni športi, drugemu individualni. Nekateri radi športajo v družbi, drugi sami. Vsakemu svetujem, naj najde nekaj, pri čemer bo užival.
Če povem primer naše družine: moj mož ne mara teka, zato smo našli skupno družinsko varianto – vse tri otroke damo v voziček (imamo 2 velika vozička), jaz z enim vozičkom tečem, on pa z drugim rola. Tako naredimo v enem popoldnevu tudi več kot 20 kilometrov in hkrati vsi uživamo. Vse se da, če se hoče.
Z Barbaro Bole se je pogovarjala Jerneja Batista.
Vir fotografij: osebni arhiv.
