Renata Medved se prvega srečanja s polimerno maso ne spomni več. Zagotovo pa je bila to ljubezen na prvi otip, ki se je sčasoma razvila v službo.
Renata pod imenom Brlogarka ustvarja božanske slaščice, ki ne redijo, in zanimive miniature, ki se odlično podajo na ušesne mečice ali na šop ključev. Spoznaj Renato, oblikovalko prav posebnega miniaturnega nakita.
Tvoja strast je postala tvoja služba. Kdaj si se prvič srečala s polimerno maso?
Pravzaprav ne znam odgovoriti na to vprašanje, kar me precej muči. Velikokrat me namreč vprašajo, kje in kdaj sem spoznala polimerno maso. Pa v resnici ne vem. Vem pa, da sem jo z veseljem mečkala že ob koncu osnovne in v začetku srednje šole.
Ustvarjalni hobiji so bili vedno pomemben del mojega življenja in skozi leta sem se preizkusila v mnogih različnih materialih in tehnikah. Med vsem tem je od nekje prišla fimo masa. In prav polimerna masa je bila tisti medij, v katerem sem se najbolje znašla in mi je zato tudi prirasla k srcu … in prstom (smeh).
Kako si prišla na idejo izdelave nakita in miniatur v obliki sladkih dobrot?
Že v srednji šoli sem izdelala svojo prvo mini tortico. Koliko je bila realistična, je druga stvar. Če jo primerjam z današnjimi, bi jo človek težko poimenoval torta. Ampak če ne bi bilo prve, potem tudi današnjih ne bi bilo.
Ideji je sledila nova ideja, ena tortica drugi in nadaljevalo se je s sadjem. Z njim sem sprva okraševala torte, ki so postale obeski za ključe. Že takrat so nastale prve limone in pomaranče. Kasneje tudi uhančki iz njih.
Skozi čas je nastala prava mala kolekcija, ki se je širila z mojimi idejami in idejami oz. naročili mojih strank. Najbolj priljubljenega avokada verjetno sploh ne bi bilo, če si ga ne bi zaželela moja stranka.
Je bilo za izdelavo miniatur potrebno veliko učenja? Predvidevam, da ne zna kar vsak takoj izdelati take umetnine.
Učenju ni nikoli konca. Vsak dan se učim, preizkušam nove tehnike, mešam nove barve, kombiniram različne medije in izpopolnjujem svoje izdelke. Marsikdaj proces učenja novega izdelka zahteva ure in dneve in tedne in kar nekaj zavržene polimerne mase.
Mislim, da se da izdelovanja miniaturnih umetnin priučiti zgolj z veliko prakse, ki ti da občutek za barve in teksture realnih stvari, ki jih želiš “pomanjšati”. Potrebna je tudi zelo velika mera samokritičnosti v smislu, da z izdelkom nisi zadovoljen, dokler ne nastane takšen, ki se ti zdi v tistem trenutku najboljši in najbolj realen.
Se pa redno udeležujem tudi delavnic svetovno priznanih umetnic, kjer vedno znova izvem nove trike in tehnike, ki jih uporabljam pri razvijanju lastnih kolekcij nakita.
Od kod ime – Brlogarka?
Brlogarka je nastala jeseni leta 2013, ko sem v svojem prostem času mečkala polimerno maso, spekla kako torto in včasih skuhala kako domače milo. Sčasoma sem si zaželela spletni prostor, svoj dnevnik, v katerem bi lahko na enem mestu zbrala vse fotografije, prigode in zagode, ki so se mi dogajale v mojem ustvarjalnem prostem času.
Logičen prostor je bil blog. In ker vse rada poosebim in poimenujem, je bilo treba najti ime, ki bo nadomestilo mojega. Ker se pišem Medved, je bilo logično, v katero smer bo to šlo. S fantom sva se po dolgotrajnem brainstormingu strinjala, da naj se ime navezuje na brlog. Dodatno googlanje pa me je zaneslo na SSKJ in besedo brlogar.
Besedna igra me je pripeljala do brlogarke, kar je pravzaprav izmišljena beseda, a se lepo ujame tako z mojim priimkom kot blogerko, kar sem takrat želela postati. Od tod tudi moj logo – medvedja šapa.
Vsak detajl na tvojem izdelku je ročno izdelan. Koliko časa porabiš, da izdelaš majcen košček torte ali pomanjšano pico?
Ker nikoli ne delam zgolj enega izdelka, izdelave ne znam časovno opredeliti. Največ časa vzamejo priprave, kot je npr. mešanje pravih, realisitičnih odtenkov barv, ter sama ideja, ki včasih potrebuje tudi več tednov, da dozori.
Kaj potrebuješ za izdelavo miniaturnega nakita? Niso kdaj prsti v napoto?
Moje orodje je precej primitivno. Še vedno so prsti moje glavno orodje, pincete npr. ne znam uporabljati. Pa tudi brez svoje ljube šivanke ne morem, kateri sem sama izdelala ročaj iz polimerne mase, da je bolj prijetna za uporabo. Potem pa pridejo še skalpeli, ostra rezila, modelirke in glavno – mašina za valjanje rezancev, s katero mehčam in valjam polimerno maso.
Seveda, pridejo dnevi in tudi ure v dnevih, ko prsti ne ubogajo več ali pa v glavi ni pravih idej. Takrat pridejo na vrsto drugi, ravno tako pomembni deli moje službe – fotografiranje in urejanje fotografij, skrb za družbena omrežja, komunikacija s strankami in poslovnimi partnerji, priprava embalaže in pakiranje končnih izdelkov …
Se je kdaj od izdelka, v katerega si vložila še posebno veliko truda, težko ločiti?
V vsak svoj izdelek vložim svoj maksimum in zato mi tudi vsak posebej priraste k srcu. Tisti, ki mi ni všeč, tako ali tako ne zapusti moje delavnice (smeh). Izdelke, ki uspejo tako, kot morajo, pa z veseljem pošljem v nove domove.
Navdušenje strank, ki prejmejo moje paketke, mi napišejo zahvalo za trud, objavijo sliko na svojem Facebook zidu in njihovi obiski na umetniških sejmih, stranke, ki se vračajo … Vse to je vredno maksimalnega truda, saj prinese neizmerno zadovoljstvo ob koncu dneva. Ni se težko ločiti od izdelkov, saj vem, da pridejo v dobre roke.
V užitek mi je, ko vidim, kako ljudje cenijo ročna dela. Naj bodo to uhančki, keramična skodelica za kavo, potiskan prt ali doma zašita torbica – ročno izdelan izdelek ima, napram množično proizvedenemu, dušo. In temu bo gotovo prikimal vsakdo, ki ima doma kaj od zgoraj naštetega. Mislim, da je to tisto, k čemur stremimo vsi ustvarjalci.
Praviš, da to službo opravljaš z veliko strastjo in veseljem ter da idej nikoli ne zmanjka. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost?
Misel na to, da je realizacija načrtov odvisna povsem od mene, mi daje še dodaten zagon in motivacijo. Eden pomembnejših načrtov je zagotovo preseči meje naše Slovenije ter se izpopolnjevati v obvladovanju materiala, ki ima resnično neskončne možnosti.
Renatine izdelke si lahko ogledaš na Facebook strani Brlogarka, svoj ustvarjalni razvoj pa beleži na strani brlogarka.blogspot.com.
Z Renato Medved se je pogovarjala Jerneja Batista.
Vir fotografij: osebni arhiv.
