29-letna Mateja Osredkar je pri dvanajstih letih ugotovila, da ima bolezen, zaradi katere bo izgubila vse lase. Zdravniki so ji diagnosticirali alopecijo. To je je avtoimunska in nenalezljiva bolezen, pri kateri oseba izgublja lase ali dlake po vsem telesu. Ponavadi se pojavi kot krogec na zatilju, ki se širi.
Preberi, kako se je Mateja sprejela takšno, kot je, premagala predsodke okolice in katera je najboljša odločitev, ki jo je sprejela v življenju!
Kako se je začelo tvoje srečanje z alopecijo?
Za alopecijo nisem vedela, dokler je nisem sama dobila. Je razmeroma pogosta bolezen, saj naj bi jo imelo približno 20 odstotkov populacije. To je ogromno, a zanjo redko kdo ve, saj ima večina bolnikov lasulje in znajo precej dobro zakriti, da so brez las.
Seveda jih razumem, a mislim da to tudi pripomore k temu, da je alopecija tak tabu. Pri meni se je zgodba z alopecijo začela pri dvanajstih letih, ko sem odšla s prijateljico k frizerki, ta pa je na zatilju našla krogec brez las in je predlagala obisk pri zdravniku.
Kako si se soočila z boleznijo?
Na to težko odgovorim, saj mislim, da je bilo soočenje z boleznijo nekako v delih. Sprva je niti nisem jemala resno. Nikoli še nisem slišala za kaj takega, da bi kar vsi lasje izpadli. Verjetno sem si mislila, da se bo že rešilo.
Bila sem zelo mlada in takrat je težko sprocesirati, kaj se dogaja. Potem pa je sledilo vedno več obiskov pri zdravniku, vedno bolj je vse zvenelo resno. Potem smo samo iskali rešitve za zakrivanje – umetne trepalnice, lasulje, ličila.
Ali obstaja zdravilo za alopecijo?
Vsa zdravljenja, ki so jih omenili zdravniki, so tako agresivna in niti malo zanesljiva, da se mi ni zdelo vredno tvegati. V mladosti so me večkrat na teden obsevali po glavi, za kar sem kasneje izvedela, da je zelo nevarno, saj lahko povzroči raka. Odločila sem se, da se ne želim igrati takih igric. Raje vidim, da sem zdrava, pa čeprav brez las.
Sama sem opazila razliko vsakič, ko sem bila noseča. Na začetku nisem imela niti enega samega lasu, ko pa sem bila noseča, mi je začelo rasti nekaj las. Pa ne polna glava. Morda kakšnih 100-200. Vse skupaj nič dosti, a na goli glavi se pozna.
Imam občutek, da mora biti alopecija povezana s hormoni, a žal se noben dermatolog še ni dovolj zanimal, zakaj bi prišlo do sprememb.
Kako se spopadaš z alopecijo?
Jaz se z alopecijo ne spopadam. Sprejela sem jo, tako pač je in ne nameravam svojega življenja zapravljati s tem, da bi se obremenjevala z nečim, na kar nimam vpliva.
Katero obdobje je bilo zaradi alopecije zate najbolj težavno?
Ampak v srednji šoli se mi zdi, kot da je vse prišlo za mano. Tam nisem imela težav s tem, da bi se kdo norčeval iz mene. Niti enkrat. Hodila sem na srednjo oblikovno šolo v Križanke in to je bila šola, kjer se je sprejemalo vsakega, ne glede na to, kako je bil drugačen.
Bolj sem imela stisko sama s seboj v smislu “zakaj se to meni dogaja?!”. Ko sem to stisko prebrodila, je šlo samo še na bolje in takrat sem se res začela sprejemati tako, kot sem.
Si kdaj zaradi alopecije doživela predsodke?
Kdaj si se odločila za življenje brez lasulje?
Za življenje brez lasulje sem se odločila pri 18. letih, ko sem imela dovolj tega, da grem spat taka, kot sem (brez las), potem pa se zbudim, se namažem, si nadenem lasuljo in grem v svet z lažjo, zakrita z nečim, kar nisem jaz. Dejstvo, da to moram početi, me je res jezilo. Ko me je ujezilo dovolj, sem se odločila, da mi tega ni treba početi, če nočem!
Ja, na začetku je bilo malo strašno, a ko sem se odločila, sem vrgla vse lasulje v smeti in odšla še isti dan ven. In to je bila ena izmed najboljših odločitev, ki sem jih sprejela v življenju!
Bi lahko rekla, da te je bolezen kam pripeljala, spemenila, mogoče naučila?
Naučila me je nekaj velikega: da sem res hvaležna za stvari, ki se marsikomu zdijo samoumevne. Da vidim, slišim, hodim in sem zdrava.
8. Sprejela si se za takšno, kot si. Kaj bi svetovala vsem, ki so jim nedavno diagnosticirali alopecijo?
Vir fotografij: mojfokus.
