Pravkar končano svetovno prvenstvo v košarki je v središče zanimanja spet postavilo tudi Litvo. Litovci, ki so na prvenstvu osvojili drugo mesto, pa se lahko poleg borb pod koši pohvalijo tudi z zanimivo kulturo, ki v senci bolj obiskanih skandinavskih držav velikokrat po krivici ostane neopažena.
Litva je stičišče različnih kulturnih vplivov, morda še bolj, kot bi to lahko sklepali iz njene geografske lege. V predmestjih Vilne, državne prestolnice, ki je od meje z Belorusijo oddaljena le nekaj deset kilometrov je mogoče videti številne zgradbe iz preteklih časov. Mestno središče pa utripa v sodobnem, povsem evropskem ritmu.
Ob živahnih ulicah se vrstijo prodajalne s spominčki, med katerimi prevladujejo izdelki iz lesa in jantarja, majhni lokali in gostilne, nakupovalna središča ter mogočne stavbe. Med slednjimi v litovskem glavnem mestu, pa tudi v drugih krajih, prevladujejo predvsem cerkve. Veliko najveličastnejših objektov v mestih je, zanimivo, prav sakralne narave.
V Kaunasu, drugem največjem mestu v državi, je še posebej priljubljena ravno košarka. O tem se lahko prepričamo že ob bežnem sprehodu skozi središče, kjer v izložbah trgovin visijo dresi in zastavice in kjer pogovor pogosto nanese tudi na to temo. V predmestju pa o pomenu športa v teh krajih priča tudi moderna, lepa dvorana, v kateri domače tekme igra klub Žalgiris.
V Litvi bodo na svoj račun prišli tudi ljubitelji piva. V tamkajšnjih trgovinah, kjer so cene – od novega leta v evrih – večinoma primerljive s slovenskimi, lahko kupci namreč izbiramo med pestro ponudbo alkoholnih pijač. Od kulinaričnih specialitet pa v spominu tistim, ki jo poskusijo, verjetno najbolj ostane hladna litvanska juha, boršč, ki slovi po svoji rožnati barvi.
V Litvi je prisoten tako pridih Skandinavije na eni kot mogočne Rusije na drugi strani. Kljub vsemu pa država, ki ima le približno tri milijone prebivalcev, ohranja svojo kulturo, ki nam je na nek način poznana, a hkrati tako drugačna in posebna, da nas ne pusti ravnodušnih.
Avtorica vseh fotografij: Mojca Šipek
