Emotikoni in emojiji so postali sestavni del naše komunikacije. Sporočila, ki bi bila lahko sicer napačno razumljena, praktično brez razmišljanja opremimo z dodatnim simbolom, ki hitro razblini morebitne dvome o tem, kaj (in kako) smo hoteli reči.
A čeprav si komunikacije ni mogoče več predstavljati brez teh simbolov, je vsesplošna uporaba emotikonov in emojijev precej nov pojav. Kdo in kdaj se je torej domislil tega nadvse praktičnega sporazumevalnega pripomočka?
Prvi emotikon se je pojavil že pred približno 4000 leti
Že dolgo pred pojavom emotikonov in emojijev, kot jih poznamo danes, je bilo jasno, da ima pisna komunikacija precej omejitev. Ko pišemo, je namreč precej težje izraziti tisto, kar bi sicer izražali z obrazno mimiko, kretnjami ali s tonom glasu. Tako obstaja dolga zgodovina poskusov vnašanja tovrstnih neverbalnih sporočil v pisno sporazumevanje, kar naj bi pripomoglo k temu, da bralci zares pravilno razberejo pomen zapisanega.
In tu pridejo na vrsto emotikoni in emojiji. Se sprašujete, kakšna je sploh razlika med tema dvema izrazoma? Pri emotikonih gre za simbole, ki so sestavljeni iz različnih ločil, številk ipd., medtem ko so emojiji mlajša različica emotikonov, in sicer so to mini grafične podobe različnih izrazov na obrazu oziroma čustvenih stanj ali predmetov.
Prvi znani emotikon je sicer precej starejši, kot si verjetno predstavljate. Simbol, ki spominja na nekaj, kar bi danes imenovali smejko, so namreč odkrili na posodi iz časa Hetitov, stari skoraj 4000 let.
Pestra zgodovina iskanja simbolov za izražanje čustvenih stanj
Kasneje je bilo dokumentiranih še kar nekaj poskusov uporabe smejkov v pisni komunikaciji. V 17. stoletju jih je denimo uporabljal slovaški notar, in sicer tako, da jih je dodal svojemu podpisu, s čimer naj bi pokazal, da je zadovoljen z vsebino določenega dokumenta.
Smejko se pojavi tudi v pesmi Roberta Herricka iz leta 1648 in v članku, ki je bil leta 1862 objavljen v New York Timesu. V teh dveh primerih sicer ni povsem jasno, ali je bila kombinacija »:)« uporabljena namerno ali je šlo za škrata.
Zanimiva je tudi ideja urednikov revije Puck, ki so leta 1881 zasnovali sklop tipografskih simbolov oziroma emotikonov, ki naj bi pripomogli k jasnosti objavljenih prispevkov. Simboli, ki so se jih domislili, naj bi izražali veselje, melanholijo, brezbrižnost in začudenje.
Idejo za to, kako naj bi bil videti smejko, je imel leta 1912 tudi pisatelj Ambrose Bierce, med drugim pa je bilo mogoče leta 1936 poskus oblikovanja različnih emotikonov za izražanje čustvenih stanj opaziti še pri Alanu Greggu.
Počakati je bilo treba na množično potrebo po tovrstnih simbolih
Praktično vsi izmed omenjenih poskusov – obenem pa tudi mnogi drugi – so že kmalu potonili v pozabo. To je bilo povezano predvsem z dejstvom, da je šlo za obdobja, ko še ni obstajala množična potreba po tovrstnih simbolih. Pisna komunikacija je bila pogosto dojeta kot nekaj precej drugačnega od dejanskega pogovora, četudi je šlo za osebna pisma.
Hkrati pa v zgodovini večinoma ni bilo potrebe po tem, da se pisna komunikacija omeji na zelo majhno število znakov. Izjema tu so na primer telegrami, ki so zagotovo vplivali na kratka sporočila in podobne oblike komuniciranja, kot jih poznamo danes.
Prav znakovne omejitve, ki so prišle v paketu s sodobnimi kanali komuniciranja, so pomembno prispevale k temu, da se je pojavila potreba po zelo ekonomičnem izražanju. In emotikoni ter emojiji omogočajo prav to – z njimi lahko sporočimo ogromno, ne da bi za to potrebovali veliko prostora.
Obsežnejši nabor emotikonov, hkrati pa tudi emojijev, so nato leta 1972 razvili uporabniki računalniškega sistema PLATO IV. A kljub temu, da je šlo za kompleksen nabor, ki se je obenem tudi redno uporabljal, uporabnikom omenjenega sistema praktično nihče ne pripisuje zaslug za “izum” emotikonov ali emojijev, kot jih poznamo danes. To je povezano predvsem s tem, da v tistem obdobju še ni prišlo do vsesplošne popularizacije teh simbolov …
:-) … :-( … :-|
“Iznajdba” emotikonov se danes pripisuje profesorju računalništva Scottu E. Fahlmanu. Vse se je začelo s forumom, ki so ga za interno komunikacijo uporabljali na fakulteti, kjer je zaposlen.
Ker se je vedno našel nekdo, ki ni razumel sarkazma, ko je bil ta uporabljen, kar je nemalokrat vodilo do nepregledne množice odzivov in zmede, so uporabniki tega foruma ugotovili, da je treba najti rešitev. Tako so se začeli vrstiti predlogi, kako se izogniti napačnemu razumevanju objav.
Fahlamov predlog, ki se je pojavil 19. septembra 1982, je bil danes po vsem svetu dobro znani simbol »:-)«, hkrati pa je predlagal tudi emotikona, ki ponazarja diametralno nasprotno čustveno stanje, torej »:-(». Uporabniki foruma so omenjena simbola, ki jima je Fahlaman manj kot 24 ur pozneje dodal še »:-|«, hitro sprejeli za svoja.
Nato pa se je raba teh simbolov bliskovito razširila tudi zunaj njihovega foruma, pri čemer se je kmalu pridružil še pester nabor drugih simbolov, ki ponazarjajo različna čustvena stanja. Emotikonov si torej niso “izmislili” najstniki, ki “ne znajo pisati pravilno”, kar je žal še vedno zelo pogost predsodek, ampak je šlo v resnici za akademike.
Slika pove več kot tisoč … ločil?
V 90. letih prejšnjega stoletja so se nato pojavili še poskusi “slikovnih različic emotikonov”, torej emojijev, pri katerih se ne bi bilo treba zanašati zgolj na obstoječa ločila, številke in druge znake na tipkovnici.
Že mobilni telefon, ki je prišel na tržišče leta 1997, je imel vključenih kar 90 emojijev. A ker je šlo za zelo drago napravo, ta različica emojijev ni dosegla širših množic.
Prvi zares prepoznaven nabor emojijev je tako leto pozneje ustvaril japonski grafični oblikovalec Shigetaka Kurita. Šlo je za 176 različnih emojijev, ki so postali hitro zelo priljubljeni in ki so jih začeli hitro kopirati številni proizvajalci elektronskih naprav.
Emotikoni in emojiji kot obogatitev jezika
Čeprav se predvsem starejše generacije pogosto pritožujejo nad jezikom, ki se uporablja pri vsakdanjem sporazumevanju, pa se po drugi strani celo mnogi strokovnjaki strinjajo, da uporaba simbolov, kot so emotikoni in emojiji, nikakor ne siromaši jezika, ampak povsem nasprotno.
S tem se namreč povečujejo možnosti sporazumevanja in spodbuja kreativnost, obenem pa se z uporabo dveh jezikovnih kodov – tistega za vsakodnevno sporazumevanje in knjižnega jezika – vzpostavlja celo nekakšna dvojezičnost, kar ima pozitiven vpliv na razvijanje naših kognitivnih sposobnosti.
Hkrati pa so po mnenju mnogih prav emotikoni in emojiji tisti zares univerzalen in globalni jezik, s katerim najlažje zaobidemo jezikovne ovire in si izmenjamo vsaj osnovne informacije s praktično komer koli. Emotikone in emojije bi bilo torej tako mogoče razumeti kot nekakšen jezik državljanov sveta …
