Romantična zgodba: Nepremostljiva razlika

Na jesenski nagradni natečaj založbe Meander smo dobili še eno romantično zgodbo na temo 'Ljubezen je kot jesensko listje'. Veseli bomo vsake nove literarne stvaritve, ki nam jo lahko do vključno 16. novembra pošljete na elektronski naslov urednistvo@gambit.si ali pa direktno preko spletnega obrazca.  

Poslane zgodbe, ki bodo ustrezale danim okvirom, bodo sproti anonimno objavljene na spletni strani Lifestyle Špil v rubriki Prosti čas, na enem mestu pa jih najdete tukaj. Pri izbiri nagrajenih stvaritev lahko seveda sodelujete - ocenjujte jih s klikom na nasmejan ali otožen obraz na vhu članka. Vsak ponedeljek bomo med poslanimi mojstrovinami izbrali tri, ki se bodo uvrstile v ožji izbor.  

Nepremostljiva razlika

Sedim in čakam, da prideš. Na običajno mesto, kjer sva sedela že tolikokrat. V najinem skritem kotičku. Razmišljam in se ne morem odločiti, kako naj ti povem, da je med nama konec ... da enostavno nima smisla ohranjati nekega upanja, ker sva predaleč drug od dugega. Med nama je tako globoko brezno in skrivnostno zavit kanjon, ki ju je enostavno nemogoče kadarkoli premostiti. Življenje pa gre vsak svojo pot in jaz moram naprej.

Spoznala sva se povsem po naključju. Sedela sem v lokalu, srkala kavo in zaman čakala na prijateljico, ki je večno zamujala. Ti si bil s komolcem naslonjen na šank in vedno, ko sem v pričakovanju dvignila pogled proti vratom, si gledal v mojo smer. Potem si se počasi prizibal do moje mize s kavo v eni roki in cigaretami v drugi.

''Vam delam družbo?'' si vprašal s tistim neustavljivo privlačnim glasom.

Star šarmer, sem si mislila, a se vseeno nasmehnila: ''Zakaj pa ne? Čakam kolegico, ki večno zamuja! In tokrat je šla čez vse meje!''

''Če je kolegica, je ok. Huje bi bilo, če bi bil moški. Dame se ne sme pustiti čakati!'' je zagodel in prisedel. Nekoliko preblizu, če sem poštena. Premaknila sem nogo pod mizo, da se ne bi dotikala. Seveda je opazil, pa se ni dal motiti.

Brezobziren in samovoljen cepec, sem že nekoliko nejevoljno pomislila in se pripravila, da demonstrativno vstanem in ga pošljem tja, kamor se pošilja predrzne stare gospode. Pa me je s tistim nedolžno-šarmantnim pogledom (če je ta kombinacija sploh mogoča) povsem razorožil.

Ok, nenevaren torej, sem si rekla. Začel je klepetati o vsemogočem in čas je mineval. Kolegice ni bilo, očitno je preprosto pozabila, da sva bili dogovorjeni, meni pa je čas mineval kot blisk. Možak mi je postajal vedno bolj simpatičen. Zaznavala sem njegov parfum pomešan s cigaretnim dimom in nekim neustavljivo privlačnim vonjem po moškem. Vznemirljivo. Gledala sva se v oči in se smejala. Nenavadno, ampak počutila sem se tako sproščeno, kot že dolgo ne. Če sem poštena, me je povsem razorožil s tistim sijočim pogledom in sproščenim šarmantnim nasmehom starodobnega gentlemana ... prav poživljajoče po napornih avanturah s številnimi prepotentnimi mladci, ki jim iz oči gleda le njihov spolni organ.

''Prideš jutri na kavo?'' me je vprašal, ko sem vstala, da grem.

''Kaj pa vem ... '' sem omahovala.

''Te lahko pokličem?'' me je prijazno vprašal, da enostavno nisem mogla reči ne. Pa tudi, zakaj bi zavrnila klepet s prijaznim možakom?

Tako sva se začela shajati - povsem brez obveznosti, pričakovanj in načrtov. Domnevala sem, da je človek poročen, čeprav ni nosil prstana, ampak iz dvoumnih stavkov in med vrsticami se veliko prebere. Ne, nikakor ni bil zadovoljen v razmerju, to je bilo skoraj očitno, ampak o tem nisva govorila. Zakaj bi se zapletala v težke teme in si kratila sproščene trenutke. Jaz sem bila prosta ... nekje med zvezami, bi lahko rekla. Godila mi je ta tako zelo drugačna pozornost, kot sem je bila vajena. 

Najina srečanja so postajala vse bolj intimna, vozil me je na večerje, mi kdaj pa kdaj prinesel kakšno drobno darilce in me držal za roko ... dlje ni šel, ker je verjetno vedel, da ne bi dovolila. Nisem želela, da bi se res zapletla, čeprav mi je bila njegova bližina noro prijetna in sem se naravnost utapljala v tistih omamnih trenutkih. Od kod takšna prvinska privlačnost, mi ni bilo jasno. jasno mi je bilo samo to, da živiva za ta trenutke, ker je naslednjo minuto lahko vsega konec. Tega, da prihodnosti ni, sva se zavedala tako očno, da niti govorila nisva o tem. Nikoli se nisva dotaknila nekaterih tem. To je bilo nepisano pravilo, ki sva ga oba podzavestno spoštovala.

Zdelo se mi je, da mi želje bere iz oči. Je mogoče, da obstaja tak tip razmerja med moškim in žensko, sem se spraševala ... bom kdaj to doživela z nekom, s komer bom ustvarila družino?

In tako se je zgodilo, da sem nekega dne spoznala Miho. Prijazen, izobražen, čeden, postaven športnik, ki bi bil utelešenje sanj praktično vsake 30-letnice. Po vonju sem zaznala, da mi odgovarja, hormoni so mi začeli igrati ... ali pa je bila to tista biološka ura, ki se loti večine žensk, ko prestopijo tisto magično število, ki se začne s 3. Skratka Miha je po izboru prvinske samice v meni nosil gene, s katerimi bi moje potomstvo verjetno lažje preživelo, zato sem spregledala vse tiste moteče simptome testosteronskih mladcev. 

Ja, motilo me je (še vedno me), da mu ni dovolj, če me samo drži za roko, da me ne pelje na sprehod v gozd, da me šarmantno ne pogleda in mi ne prinese drobne pozornosti in da me ne okliče in vpraša, kako sem. Ampak verjetno so to vrline, ki jih moški dobijo z leti, ki jih začnejo ceniti, ko spoznajo, da tistih 20 centimetrov ekstra kože ni center okoli, okoli katerega se vrti ves svet, ampak da so pomembne tudi druge malenkosti. Vsaj včasih.

Žal mi je, ampak ne moreva se več videti, ker so to sanje, jaz pa moram slediti življenju. Stojim na razpotju in vem, da ena pot, tista vilinsko neresnična, vijugasta in z rožicami posuta, vodi v brezno, druga, trdno tlakovana, urejena in ravna pa na zelene poljane. Prva je sanje, druga resničnost. Ni mi treba razmišljati, ker vem, kam moram. 

Hvala za vse lepe trenutke. Bilo je kot bi potoval na mavrici. A ko mavrica izgine, ostane le sivo nebo. Zato je bolje, da je konec, ko so barve še žive. V bistvu sem srečna - srečna, ker sem naletela nate, ki si mi pokazal romantične sanje, in srečna, da sem spoznala Miho, ki je dal mojemu življenju smisel in nov zagon. 

''Prav si se odločila. Hvala tebi za košček mladosti!''

Mnenja obiskovalcev za Romantična zgodba: Nepremostljiva razlika

Prosti čas