V tistem trenutku se je mlademu gostu, ki je pil viski ob sosednjem točilnem pultu močno zaletelo. Vrgel je celih 20 evrov točaju na pult in z velikim kašljem izginil skozi vrata.
Vljudno do gostov, sem pomislil. Kaj pa pije že tako zgodaj, če ne prenese. Edino kaj me je zmotilo na njem, so bile tetovirane roke s številkami in temna sončna očala. V zaprtem prostoru. Očitno je imel za seboj prekrokano noč.
Starejši zakonski par, ki se je mirno sprehajal po vrtu hotela, je slišal mladeniča s temnimi očali in s tetoviranimi rokami, govoriti v svoj prenosni telefon: “Vai a culo ... idiota, presto, si, si, Portorose.” Zmajala sta z glavama, češ, v kakšnem žargonu govori današnja mladina.
Soba naju je pričakala, kot vedno, prekrasna. Pogled na park in morje je bil neprecenljiv.
“Dragi,” me je začela masirati, moja gospa, “danes bi se rada peljala še s čolnom, ne pa samo ležala na plaži.”
Ko začne, tudi ne neha. V takih trenutkih pa bi jo raje prodal. A le kdo jo bo hotel kupiti, sem si mislil. Verjetno bom moral še sam zraven kaj prispevati.
“Najdi si sponzorja,“ sem jo dražil.
“Bom,” sem dobil odgovor. Če ji bo uspelo, sem vedel, da bom imel na obali vsaj uro časa za svoje misli.
Se nadaljuje...
RSS link na komentarje
