Ko smo bolj ali manj uspešno prestopili mejo, smo se vsi zbrali v moji hotelski sobi. Zaradi varnosti smo spet smuknili v hotel skozi zadnji vhod. Prispeli smo ravno pravi trenutek, ker so takrat poklicali ugrabitelji in povedali svoje zahteve.
Nikolaj, ki tekoče govori italijansko, jih je, kot zvit poslovnež, uspel prepričati, da jim bo lahko dostavil milijon evrov, s helikopterjem. Kot edino možno lokacijo za pristanek jim je predlagal osrednji trg Pirana. Srečko je poskrbel vse za snemanje ‘videospota’. Iz Benetk so pripeljali dolgo, svetlo, skoraj prozorno obleko, ki je bila Brini v vlogi manekenke kot ulita.
Dagnja je organiziral posebne enote carine in policije, ki so v zajetem čolnu imele kaj videti. Našli so pravo malo skladišče drog, orožja in ukradenih mobitelov s plaž.
Kaj pa mi?
Vsa druščina se je zbrala naslednji dan na kosilu, na pol poti, med obema hoteloma v majhni, znani, gostilni na polotoku Seča s prekrasnim pogledom na soline.
Naš gostitelj je bil Nikolaj Nikolajevič, ki se je res izkazal. Domačinu, ki smo mu, po nesreči raztreščili barko, kar ni bilo v načrtu, je obljubil novo barkačo. Brina je dobila ponudbo za delo pri samem ruskem poslovnežu. Srečko je temu sicer zelo glasno nasprotoval, a kot sem ga jaz poznal, bo imel kmalu novo asistentko. Meni pa je ponudil sponzorska sredstva za klavirski koncert z orkestrom in glavnim gostom Makismom Mrvico. Seveda, če bom napisal novo delo.
Seveda bom, saj sem že imel celotno melodijo v glavi, samo zapisati sem jo še moral. Tudi naslov sem že vedel. Portoroška rapsodija v G-duru.
In moja žena?
Ko sva morala spakirati stvari, je ugotovila, da ji manjka en kovček. Šele takrat je ugotovila, da je na dnu morja sredi piranskega mandrača. Težko bi zapisal plaz besed, ki sem jih bil takrat deležen.
V tistem trenutku mi je postalo žal, da sem jo rešil.
Konec
RSS link na komentarje
