Carinik Dagnja je s pogledom sledil odhajajočemu vozilu avtošole in pobožal svojega službenega psa, dalmatinko Piko. Nekaj mu ni dalo miru, zato je pomignil kuži, ki je skočila v službeni avtomobil, in se odpeljal za njimi.
Tudi takrat, ko je našel, pod pokrovom stare katrce školjke, mu nekaj ni dalo miru. Od takrat ima vzdevek Dagnja.
Prepeljal je slab kilometer, ko je imel kaj videti. Iz prtljažnika vozila avtošole je izstopil moški.
“Ma mona, Pinko, ma, kaj delaš, prijatelj. Ljudi švercaš? In kar tu, sredi glavne ceste to delaš?”
“Ne, Dagnja. Dobro poglej. Vse ti razložim.”
Čeprav smo zgubljali minute, smo poskušali na hitro vse razložiti. Šele ko sem pokazal ugrabiteljev list papirja, smo ga uspeli prepričati. Dalmatinka Pika je zalajala. Dagnja je vzel list in ga dal povohati Piki. Pika je ponovno zalajala.
“Droge,” je dejal Dagnja, “zato je bila tako nemirna. Pinko, odpelji oba gospoda čim prej do hotela. Nekaj klicev opravim in se vam tam pridružim.”
Se nadaljuje...
RSS link na komentarje
