Samo upal sem lahko, da bo Srečkov načrt uspel. Vožnja v prtljažniku je bila neudobna. Imel sem občutek, da me nenadzorovano premetava sem ter tja, kljub temu, da smo se vozili po navadnih cestah, kaj šele ko so se začele serpentine.
Ko so se le te končale, je bilo pred menoj najhuje. Državna meja.
Avto se je v koloni počasi premikal. Dobil sem čisto suha usta, v grlu sem čutil cmok. Šlo mi je na kašelj, pa nisem smel zakašljati. V želodcu sem imel krče in začeli so me mučiti vetrovi. Avto se je ustavil in po prvi kontroli spet speljal. Le malo sem se oddahnil.
Še ena kontrola je pred nami.
“Dober dan, imate kaj prijaviti?” sem slišal.
V tistem trenutku sem pozabil dihati, srce je tolklo. Slišali me bodo. Našli me bodo. Zaslišal sem pasji lajež. Še to.
“Pika, tiho, prostor,” je nekdo izgovoril. “Ma, kaj Pinko, prijatelj, ma, zdaj že preko meje s kandidati, kaj? A naše ceste niso več dobre?”
“Saj veš avtocesta, enega dela ne plačaš nič, ma, je treba probati, “ je odgovoril inštruktor Pinko.
“Previdno vožnjo, adijo.”
Avto je speljal. Končno sem spet lahko zadihal. Prvič v življenju sem mejo prestopil v prtljažniku.
Se nadaljuje...
RSS link na komentarje
