Nekaj časa je premišljeval, ko je dejal: “Pomagal bom. Dejansko bi morala biti ugrabljena moja žena. Moral jo bom skriti, da je tu kdo ne vidi. Morda tudi tukaj opazujejo.”
Poklical je svoje ljudi in jim naročil, da naj s helikopterjem odpeljejo njegovo ženo Natascho v Benetke. Na shoping, kot se je izrazil.
“Edino tisti milijon me muči,” se je obrnil k meni in naredil zaskrbljen obraz. “Tu ga nimam.”
“Kaj pa tisti trači o milijonih, ki jih nosite s seboj?” Čutil sem, da me je zalila rahla rdečica, ko sem to izrekel.
“Ha, ha,” se je gromko nasmejal Nikolaj, “rumeni tisk. Pri sebi imam manj gotovine, kot je imate Vi v denarnici. Še pijače ne bom mogel plačati,” je v smehu dejal in pokimal, da so nam prinesli še eno rundo. “Ne skrbite,” je še vedno v smehu dejal, “vse je že plačano.” Spil je na dušek in nas začel priganjati: “Zakaj še sedimo tu? Gremo?”
Ko smo prišli do njegove limuzine, sem ga prijel za roko in pokazal na najino vozilo, vozilo avtošole.
“Kdo bo pa to vozil?” je bil začuden.
“Vi,” sem lahko samo odgovoril, “jaz pa se bom peljal v prtljažniku.”
Se nadaljuje...
RSS link na komentarje
