Preko parkirišča, za hotelom, sem tekel, kot sem lahko. Oziral sem se, če mi slučajno kdo sledi. Nikogar ni bilo videti. Ko sem prišel do Avditorija, sem videl reklamo za vrhunskega izvajalca Maksima Mrvico.
Domišljal sem si, kako napis na plakatu napoveduje: “Prvič izvaja tudi novo rapsodijo v G-duru.” Očitno mi je pomanjkanje kondicije že škodilo. Zajel sem sapo in se pognal proti tunelu. V diru sem spet pred očmi videl note in divji ritem, ki se je stopnjeval z bitjem mojega srca. Tekel sem in se oziral. Sledijo mi. Ne bo mi uspelo, sem si mislil. Luč, ki se mi je bližala, je bila vedno večja. Slišal se je hrup motorja. Nisem več mogel. Ustavil sem se in odločil, da se ne bom upiral. Dvignil sem roke v znak predaje, srce mi je utripalo, glasba v moji glavi je bila divja. Luč motorja me je oslepela.
Odrevenel sem.
“Ma mona, ma, kaj je z Vami?” je rekel glas, ki je pripadal mlademu pobiču, ki je vozil motor. “A je konc joginga, gospod? Če ne gre več, Vas lahko zapeljem.”
“Avto šola,” sem lahko samo še rekel, ko sem varno sedel na motorju in pridobival dragocene minute.
Čez nekaj minut sem bil že za volanom šolskega vozila z inštruktorjem Pinkom ob strani. Srečko je že vse uredil.
Se nadaljuje ...
RSS link na komentarje
