Bil je tisti poletni dan, ko se nikakor nisem mogel zbrati. Pred seboj sem imel prazen notni list, roke so počivale na črno belih tipkah. Melodije pa od nikoder. To so trenutki, ki sem ga v svojem življenju najbolj sovražil.
Dan, teden, mesec brez ideje. Potreboval sem šok terapijo. Skozi okno sem pogledal ženo, ki si je popravljala sveže pobarvano pričesko in se nastavljala sončnim žarkom. Le kje sem našel to, umetno plavolasko, še danes ne vem. Ko sem jo spoznal, je bila še temnolaska, ki se je zaljubila v nadebudnega avtorja popevk, ki je imel željo, da bo nekoč ustvaril filmsko glasbo, mogoče novo rapsodijo. A brez idej in brez denarja bo moja svetlolaska kaj hitro potemnela, saj s tempom, kot sem pisal zadnje dni, še za frizerja ne bo več imela. Vklopil sem radio, da bi dobil kakšno idejo. Da ne bo pomote. Mi sodobniki ne kopiramo. Vse je avtorska glasba. Morda uporabimo kak akord tu in tam.
“... vreme bo sončno, promet proti morju je tekoč. Za vse vas, ki se potite po pisarnah, zimzelena melodija z Jankom Ropretom, Portorož, moj Portorož,” je dejal radijski napovedovalec. Že po prvih taktih sem vedel, kaj moram storiti.
Odprl sem okno in zaklical ženi: “Draga, spakiraj kovčke, greva za nekaj dni v Portorož, jaz ne vzdržim več tukaj.”
“Kempinski, dragi, Kempinski,” mi je samo še navrgla.
Morda je bilo slišati že bolj kot ukaz, a saj veste, žena, pa moj status. Kaj mi je ostalo? Telefon v roke in poklicati.
Se nadaljuje ...
RSS link na komentarje
