Izredno nemirna, čeprav ne vedoč zakaj, je preživela dan, ki se ni hotel prevesiti v večer. Ure so tekle počasi, minute so odzvanjale v večnost.
Stežka je dočakala odhod na kraj kjer sta bila dogovorjena. Hodila je tiho in počasi, kot da si ni želelas vzetih občutkov prehitro in se soočiti z dejstvom, da na koncu je ona tista, ki si je želela ali pričakovala preveč. Kamenje pod njenimi nogami je dobilo drugačen zven in zavedla se je, da je na plaži.
Dvignila je pogled k pomolu in ga zagledala. Visok, zgoraj brez, je stal tam na pomolu z ogromno črno škatlo v roki. Kazal ji je hrbet in gledal nekam v daljavo. Začutil jo je in se obrnil v njeno smer. Počasi se ji je približeval. Pristopil je do nje, jo nežno pozdravil in jo povabil, naj sede. Kovček je položil na tla in ga odprl. Nikoli prej ni videla tako lepe in bleščeče, črno-deče kitare. Opojni zvoki in njegov globok glas so jo božali dolgo v noč.
Nabolj osovraženo mesto na svetu - morje -, ji je dalo najlepše, kar je lahko dobila. Najiskrenejšo in načistejšo ljubezen njenega življenja.
Konec












