Lifestyle

Čas je za pomladne ljubezni ali pa vsaj za spomine nanje, zato smo na portalu Lifestyle Špil pripravili pomladni literarni natečaj 'Kako sva se zaljubila'.

Vsi, ki bi si radi prislužili katero od lepih literarnih nagrad, ste vabljeni, da nam na naslov Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. pošljete ljubezensko dogodivščino. Ni nujno, da je obsežna, niti da je resnična, lahko je zgolj plod vaše domišljije. Glavno je, da je romantična. Vse podrobnosti o natečaju in nagrade najdete tukaj.

 

V zvezi je pomembna le LJUBEZEN

Pravijo, da ljubljeno osebo najdeš takrat, ko je ne iščeš, pričakuješ … In še prekleto res je. Spomnim se tistega teženja moje bivše prijateljice, da naj kličem njenega kolega za mobi kartico … In to je bil on. Moja bodoča ljubezen.

Napisala sem mu sms. Čez nekaj minut mi je odpisal. Njegovo pisanje je bilo polno humorja in pa bil je … Ne vem, kako bi se izrazila. Nekako skrivnosten. No, pisala sva si. Čez dva dni sem poslušala prijateljičino laganje, da je on zaljubljen vanjo. Bilo mi je hudo, ker nekako se mi je skrivnostni dopisovalec zdel neizmerno privlačen. Ne vem, zakaj me je privlačil. Vendar pa sem čutila, da sem ljubosumna, da bi ji najraje potrgala vse lase iz njene glave, da bi ji najraje z nosa zbila tista staromodna očala … Vse bi naredila, da bi bil moj.

Vendar stike z njim nisem prekinila. Celo izkoristila sem njun prepir (med njim in mojo bivšo kolegico) in ga vprašala, če bi kaj imel z mano. Ja. Vprašala sem ga. Sama od sebe. Spomnim se, kot da bi bilo včeraj, kako sem kričala na brata, da naj me pusti na miru. Ležala sem na postelji in gledala v telefon. In kar naenkrat se na zaslonu prikaže 1 sporočilo. Globoko sem dihala, a sem vseeno odprla sporočilo. Ko sem prebrala sporočilo, nisem mogla verjeti. Zdelo se mi je, kot da bi se vse ustavilo. Za trenutek. Bila sem tako srečna, da sem skoraj zajokala od sreče. Napisal mi je, da bi bil z mano, vendar je vprašanje, kaj hočem jaz. Moj odgovor je bil jasen. Moj odgovor je bil usodni DA.

Nato je prišel čas, da ga osebno spoznam. Še zdaj se spominjam tiste vroče julijske noči. Nisem mogla spati. Ob pol šestih zjutraj sem imela vlak. Pol dneva sem preživela v Sežani, kjer sem bila v frizerskem salonu. Spominjam se, kako sem skoraj zaspala na stolu, ko sem morala držati barvo na sebi. In nato je prišel odločilni trenutek, ki sem se ga najbolj bala. Šla sem v Novo Gorico. Spominjam se, kako sem se bala, kaj bo sedaj … Kaj, če ne bo prišel … Kaj, če si drug drugemu ne bova všeč? … Vsa ta vprašanja so me morila, ko sem sedela na klopci, nasproti železniške postaje. Gledala sem, kako se ljudje sprehajajo, jaz pa sem čakala svojo ljubezen … Svojo telefonsko ljubezen.

Prazna baterija, je pisalo na zaslonu mojega črnega mobilca. Bila sem jezna. Zakaj se baterija sprazni vedno takrat, ko telefon najbolj potrebuješ? Vendar jaz se vedno znajdem v vsaki situaciji in na koncu sem le prišla do telefona; nek prijazen uslužbenec na železniški postaji mi je posodil telefon, da sem ga lahko poklicala … Javil se je in mi povedal, da prihaja. Povedala sem mu za telefon, nato pa sva se poslovila.

Odšla sem pred vhod v železniško postajo in si prižgala cigareto. Sonce je grelo na vso moč, da sem se spraševala, če je varno sploh hoditi po svetu.

Končno je le prišel … Tako nenadoma, tako nenapovedano. Objela sva se in poljubila. Nato sva počasi odšlaa v center Nove Gorice, kjer sva se usedla v nek lokal na pijačo. Skratka, noč sva preživela skupaj, bilo je popolno. Bil je točno takšen, kot sem si ga predstavljala; visok, vitek, zelene oči in temne lase … In odlično se je znal poljubljati. Bil je moški mojih sanj.

Od tistega dne se je zame marsikaj spremenilo; bivši prijateljici sem povedala kar ji gre, z njim imam popolno zvezo, ponovno imam svojo najboljšo prijateljico ob sebi in pa moje življenje se je spremenilo. Hvala bogu. Dovolj sem imela tistega ukazovanja moje bivše prijateljice. Ona je vedno morala biti v centru pozornosti, z ogromnim napisom JAZ na glavi, ampak ko sem pričela z njim, je ona največ trpela. Jokala je, me hotela spreti z njim … Vendar ji ni uspelo. Midva sva še vedno skupaj in se imava nepopisno rada.

Danes on odpotuje. Vrne se v Bosno, ker mu nočejo podaljšati vize. Ampak veste kaj? Se ne sekiram. Vem, da se bo vrnil. Vem, da bom kmalu šla jaz v Bosno, da bom bila pri njemu. Nič naju ne more ločiti. Še posebej ne Slovenija in Bosna. Nikakor. Pomembno je le, da se bo on vrnil. Čeprav me skrbi, da ga bom preveč pogrešala, vem dobro, da je samo moj. Je mar pomembno kateri narodnosti pripada? Ne. Ni pomembno. V zvezi je pomembna le LJUBEZEN.