Skoraj nisem mogla verjeti. Občutek sem imela, da se je v njegovih hlačah nekaj premaknilo. Tako hitro? Malce sem zaigrala nerodnost in skoraj razbila vazo. Beno je priskočil na pomoč.
Malce čudno je priskočil, da je zgrabil vazo tako, da je celo objel tudi mene in ne samo vaze. Pri tem se je malce udaril v mizo. Ampak oteklina, ki sem ju čutila na robu moje zadnjice ni mogla biti posledica udarca, če je v rob mize zadel s kolenom.
“Hvala, “ sem hitro dejala in nadaljevala, “vino in jagode bom dala v hladilnik, da se ohladijo. Pa še malo ledu prinesem, ker sem čutila oteklino, tako močno si se udaril.” Smejalo se mi je, ko sem prihajala iz kuhinje z dvema kozarcema ledenega čaja in enim kozarcem ledu.
Beno je sedel pogreznjen v kavč s prekrižanimi nogami.
“Pokaži mi, kje je ta buška. Na kolenu?” sem spraševala in se nagibala nadenj.
Moji joški sta skoraj izpadli iz majčke. Tako sem pretiravala. Buške na kolenu nisem našla, čeprav sem božala zdaj eno, zdaj drugo koleno. Buška nad koleni pa je bila iz sekunde v sekundo večja.
“Hlače dol, morda krvaviš,” sem bila odločna, kot kakšna neizprosna medicinska sestra.
“Ampak,” je poskušal Beno začeti s stavkom.
“Nič, ampak, saj oba hočeva isto. Drugače te ne bi vabila in ti ne bi prišel.”
Se nadaljuje...
RSS link na komentarje
