Ko me je Beno zagledal, je ostal brez besed. Videla sem, da me požira z očmi. Verjetno je pričakoval vse kaj drugega, morda gospodinjo, milfo, na vratih. A pričakala sem ga kot največja pohotnica tega sveta.
Urejena pohotnica, da ne bo pomote.
“Se opravičujem,” sem dejala. “Malce sem pleskala, pa se nisem utegnila preobleči.”
“Seveda, vidim,” je bilo vse, kar je iz sebe uspel spraviti.
Morala sem ga potegniti noter, saj je bil kot okamnel.
“Mater si dobra, “ je še uspel spraviti iz sebe, ko mi je dal v roke jagode in peneče vino.
Izza sebe je potegnil pet čudovitih vrtnic. Verjetno jih je med potjo kje utrgal, saj je bilo videti, da niso bile strokovno odrezane.
“Oprosti za zadnjič. Ni bilo tako mišljeno,” in mi podaril vrtnice.
“Opravičilo sprejeto. Tudi sama sem se naučila nekaj novega,” sem mu odgovorila in ga posadila na kavč. “Samo še za rože poskrbim.”
Rože sem dala v vazo sred mize in pri tem pazila, da sem se čim bolj pripognila ter pokazala vse tisto, kar krilce in tangice niso skrivale. Z enim očesom sem opazovala reakcijo.
Se nadaljuje ...
RSS link na komentarje
