Tekla sem mimo hiš, do bližnjega gozdička. Senca mogočnih dreves je dajala občutek miru in energijo za tek. Kot vedno je bilo vse polno tekačev in sprehajalcev.
Nasproti mi je prihajal tekaški par, ki sem ga opazila že večkrat. Ona mlada, vsa baročno zalita. On mlad, visok in postaven. Ona v neugledni razvlečeni trenirki. On v tekaški opremi. Čuden par. Nekako se nista ujemala. Med srečanjem nisem niti trznila. Ampak ko sem bila že zadosti daleč, sem se morala obrniti. Isto je v tistem trenutku naredil mlad tekač. Oba sva se v rahli zadregi nasmehnila in nadaljevala s tekom.
Na srečanje z nenavadnim parom bi hitro pozabila, če se ne bi ista situacija še nekajkrat ponovila. Edino obračati mi ni bilo več potrebno glave, saj sem tisti nasmeh dobila že kar med tekom.
Nekega lepega dne, pa se je pred menoj, med tekom v gozdu, pokazal samo On. Podzavestno mi je zastal korak.
“Spet tečem v napačno smer,” je dejal, ko je videl, da sem zastala. “Se lahko pridružim?”
“Lahko,” sem odgovorila in tekla počasi naprej.
Se nadaljuje...
RSS link na komentarje
