Se pa je Beno vsak dan izkazal in mi prinašal vedno po pet prečudovitih vrtnic. Ko je bila vaza polna, sva ugotovila, da najine veze ne smeva nadaljevati. Pred njim je še lepa mladost, pred menoj pa nova smejalna gubica, ko se bom spomnila na njegovega Big Bena.
Dober teden po tistem, ko me je Beno zadnjič obiskal sem spet oblekla tekaške hlače in odšla na tek. Pomahala sem sosedu, ki je bil po naključju spet na vrtu.
“Soseda,” je dejal cel skrušen, “a si lahko mislite. Samo en teden me ni bilo doma, pa so mi potrgali skoraj vse vrtnice. Upam, da so vsaj končale v dobrih rokah.”
Nekako sem vedela v katerih rokah, bolje rečeno, v kateri vazi so končale. A mu tega nisem povedala.
“Sosed, kaj pravite,” sem dejala, ker me je malce pekla vest, “če bi Vam kdaj spekla kak jabolčni zavitek, da Vam posladkam življenje. A bi šlo?”
“A, domač štrudl, mislite?”
“Štrudl, ja.”
“Sem že boljše volje,” je med mahanjem odgovarjal.
Ampak zgodbo o štrudlu, Vam pa povem drugič.
Konec
RSS link na komentarje
